Predaja otroka brez napetosti: rutina, ki jo zmoreta oba starša

Večina tednov v dveh domovih je mirnih. Če kje nastane iskra, je to skoraj vedno pri predaji: deset minut, ko sta oba starša na istem pločniku, otrok pa vmes. Prav zato je predaja vredna več premisleka, kot ga običajno dobi. Ni administrativni trenutek, ampak trenutek, ko otrok preverja, ali je njegov svet varen.

Dobra novica: predaja je veščina, ne loterija. Rutina s stalnim krajem, stalno uro in znanim potekom jo v nekaj tednih spremeni v nekaj, česar nihče več ne šteje.

Zakaj je ravno predaja tako težka

Ker se v njej srečajo tri stvari hkrati: otrokov prehod med svetovoma, edini osebni stik med staršema in vse, kar je ta teden ostalo neizrečeno. Otrok ob predaji pogosto ni "težaven" zato, ker bi mu bilo pri kom hudo, ampak zato, ker prehod sam zahteva energijo: poslavlja se od enega doma in se uglašuje na drugega. Če je zraven še napetost med odraslima, jo prevzame nase.

Kraj in ura, ki delata zase

Najboljša predaja je tista, pri kateri se starša sploh ne srečata: eden otroka zjutraj pripelje v šolo ali vrtec, drugi ga popoldne prevzame. Prehod se zgodi skozi otrokov običajni dan, brez slovesa na pragu in brez občinstva.

Kadar predaja brez srečanja ni mogoča, pomagajo tri pravila:

• Stalen, nevtralen kraj. Igrišče, knjižnica, parkirišče pred telovadnico. Domači prag enega starša je najbolj naelektren kraj, kar jih je na voljo.
• Stalna ura z rezervo. Vedno ista ura, na primer petek ob 17.00, in dogovorjenih deset minut strpnosti za promet, preden se zamuda sploh šteje za zamudo.
• Kratek potek. Pozdrav, predaja torbe, en stavek o otroku, slovo. Vse daljše sodi v pisno sporočilo.

Torba: kaj potuje z otrokom

Pol slabe volje pri predajah povzročijo stvari, ki jih ni v torbi. Rešitvi sta dve. Prva: kar se da, naj obstaja v obeh domovih, od zobne ščetke in pižame do polnilca. Otrok, ki vsak teden seli pol svojega življenja v nahrbtniku, čuti, da je povsod le na obisku. Druga: za stvari, ki so ene same, naj velja stalen seznam.

• šolske in vrtčevske stvari: torba, copati, športna oprema, instrument
• zdravila z navodilom za odmerjanje, kadar jih otrok prejema
• posebni kosi: dres za trening, kostum za nastop, očala
• ljubkovalna igrača ali predmet, ki ga otrok sam izbere

Seznam naj bo zapisan tam, kjer ga vidita oba starša, ne v spominu tistega, ki je zadnji pakiral.

Kaj reči in česa ne

Otrok ob predaji ne potrebuje govora, potrebuje mir. Dovolj je: "Lepo se imej, v petek se vidiva." Brez solznega slovesa, ki otroku sporoča, da odhaja nekam žalostnega, in brez zasliševanja ob vrnitvi.

Med odraslima ob predaji ne sodijo: denar, novi partnerji, zamere in "samo še ena stvar". Vse to so pisne teme za miren večer, ne teme za pločnik; nekaj uporabnih predlog je v zapisu o sporočilih brez prepira.

Ko gre kaj narobe

Zamuda, bolezen, pozabljen dres: vse to se bo zgodilo, vprašanje je le, ali imata vnaprej dogovorjen odziv.

• Zamuda: nad dogovorjeno strpnostjo se sporoči takoj, ne ob prihodu. Ponavljajoče se zamude so tema za pogovor o uri predaje, ne za sceno pred otrokom.
• Bolezen: vnaprej se dogovorita, pri kateri temperaturi ali stanju otrok ostane, kje ostane in kako se termin nadomesti.
• Pozabljene stvari: pravilo, kdo jih dostavi in do kdaj. Brez dramatizacije: pozablja se v vseh družinah.

Zapišita svojo rutino

Kraj, ura, strpnost, seznam stvari, pravilo za bolezen: pet vrstic, ki predajo spremenijo iz tedenskega izpita v rutino. Najbolje delujejo zapisane ob razporedu samem; v aplikaciji DvaDoma ima vsak dan predaje svoj zapis s krajem, uro in opombo, tako da oba starša vidita isto, otrok pa dobi prehod, ki ga pozna na pamet. Kako rutino umestiti v celoten dogovor, je opisano v zapisu o starševskem načrtu.